»To, da se pesniki javno zavzemajo za nekaj, češ da pesnijo v imenu svojih prepričanj in vrednot, da si takoj, ko je le mogoče, nadenejo pravičniško masko obsodb nasilja in razglašajo svoja politična prepričanja, deluje kot navaden modni dodatek, kokarda ali fazanovo pero na zasanjani podobi, kar je vidno kot nekaj lepega. Saj, priznajmo jim, veliki večini, da je zanje to potrebno in tudi oportuno.«
»Naša demokracija postaja poza. Težko bi ubranili tezo, da današnja Evropa in ves beli svet, če bi tako imenovali Zahod, ni v krizi. Moralni, politični, krizi vrednot, da je samopašen in potrošniški itd. In verjetno zato težko najdemo med vsemi pišočimi v tem našem sitem in samozadovoljnem svetu pravo poezijo.«
»Morda nastaja v temnem svetu Afrike in Azije in Južne Amerike poezija, ki je bolj iskrena, izvirna, ki ni preračunljiva ali morda jasna, peta in pripovedovana, ki pa ni del pesniške poze, ki ni namenjena sama sebi.«
»Smo pa najbolj bogati. Samo to je nedvomno res. In nedvomno velja, da postaja naša demokracija poza. Poezija pa v vsej svoji simbolni podobi izraz propadanja. V tem je njena iskrenost, ki je ne želimo ne videti ne priznati.«